Jok iz srca, na katerega se bo naročila skoraj vsaka ženska.
Za zajtrk smo imeli domače vaflje in slanino, nato pa so se moji otroci razkropili po hiši. Moj mož je sedel na kavču s svojo novorojeno hčerko in ganilo me je, kako se je smejala v njegovem naročju, medtem ko sem pospravljala mizo. Svojo storitev v kuhinji opravljam dan za dnem, skoraj 24 ur na dan: postavim mizo in čistim, brišem in čistim, perem in drgnem. Zdi se mi, kot da ko končamo z večerjo, je čas, da začnem kuhati večerjo.
In nenadoma je moj nasmeh zbledel. Pomislil sem: »Morda bi bilo hitreje, če bi pospravili mizo, da bi si kasneje vsi spočili? Mogoče bi bilo bolje, če bi se moji otroci navadili na to, da odgovornost za čiščenje ne bi smela biti le na mami? Mogoče bi bilo pametneje deliti odgovornost za skupni prostor?«
Poklical sem štiri ljudi, ki sem jim dal življenje: "Hitro vsi skupaj počistimo, da se bomo lahko igrali kasneje." Klical sem in nisem dobil odgovora. Moj mož, ko je začutil, da začnem vreti, je z vzdihom vstal s kavča in sam poklical otroke: "Pomagajmo mami pospraviti!" In v tistem trenutku sem spoznala, da na videz nedolžen izraz, ki naj bi motiviral otroke, v meni prebudi občutek krivde. In to je zelo, zelo narobe.
Da, res je čiščenje hiše postalo moja dolžnost kot gospodinje. In ja, res, na splošno nisem bil proti. Bila sem doma z majhnimi otroki in gospodinjska opravila nisem imela za nekaj nepomembnega. To je pomembno za mojo družino in pri tem uživam. Toda uganka je v tem, da ta služba ne bi smela biti moja samodejna odgovornost samo zato, ker sem mati.
Zgodilo se je, da sem, medtem ko sem še naprej ostajala doma z otroki, začela delati in zdaj zaslužim enako kot mož. Da bi se temu spopadel, sem moral spremeniti nekaj stvari, zlasti glede dnevnega čiščenja. Mislim, da ni vredno reči, da prejšnjega obsega dela nisem več zdržal. Če sem prej čistila, medtem ko je bil mož v službi, tako da je pri njem hiša vedno sijala od čistoče, so se zdaj ure čiščenja premaknile na večere in vikende. Nekoč sem moral celo najeti čistilko, ker sem bil obupan.
In potem sem spoznal dve stvari.
1. Imamo res veliko čiščenja.
2. Otroke sem naučil, da je vse čiščenje moja odgovornost.
Nočem zveneti nehvaležno, kajti meriti, kdo kaj počne, v družini ni dobra ideja. A hkrati razumem, da čiščenje ne bi smelo biti »pomagati mami«, ampak le delo, ki ga je treba opraviti. Še posebej, če oba zakonca delata.
Vsakič, ko prosim moža, naj mi "pomaga" zamenjati rjuhe ali otroke, da mi "pomagajo" pospraviti dnevno sobo, ko tiho poslušam moža, ki prosi otroke, naj "mi pomagajo" pospraviti mizo, počutim se nekakšno nekoristno mamo. Ker v resnici ne želim, da bi moji otroci odraščali in bi na gospodinjska opravila gledali kot na nekaj nepomembnega, brez vrednosti ali sploh nič, ker je mama prevzela vse odgovornosti.
Želim, da moji otroci razumejo, da so gospodinjska opravila pomembno delo in da bi jih morali opravljati vsi. Če moj mož čisti kopel, ko sem preobremenjena z delom in se trudi po svojih najboljših močeh in nemogoče, se mu bom zahvalila? Seveda. Če otroci čistijo svoje sobe samo zato, da bi mi ugajali, jih bom pohvalil? Seveda.
Ne poskušajte postavljati strogih pravil, če morate kuhinjo očistiti sami. Vredno je poskusiti pravočasno spremeniti odnos do čiščenja vseh gospodinjstev. To ne velja samo zame in mojega moža. To bo določalo, kakšni bodo naši otroci, ko odrastejo. Zato jim bomo z lastnim zgledom pokazali, da je družina sodelovanje. Ne gre za vloge spolov ali enake pravice.
Včasih se počutim, kot da nikoli ne bom zmagal in je bolje, da odložim orožje. A ne glede na to, kaj se zgodi, bom trdno stal pri dejstvu, da otroci ne smejo čistiti in brisati tal, da bi »pomagali mami«, možje pa ne bi smeli menjati posteljnine v »pomagati ženi«. To ni pomoč. To je skrb drug za drugega - ker smo družina.